Učenje s pomočjo igre in posnemanja

Malček naj bi se največ naučil skozi igro, opazovanje in posnemanje odraslih, ki ga spodbujajo k inovativnosti, ustvarjalnosti in originalnosti ter v njem omogočajo razvoj sposobnosti, ki v neustreznem okolju zamrejo ali pa se ohranijo v nerazvitem, latentnem oziroma elementarnem stanju.

Zamisel o vrtcu, ki bi spodbujal in učil otroke, je nekaj desetletij ostala omejena le na krog Froeblovih privržencev in navdušencev. Tako so v ZDA šele leta 1873 v mestu Saint Louis v državi Missouri odprli prvi javni vrtec, ki so ga lahko obiskovali otroci vseh slojev. Enega od takšnih vrtcev je pozneje obiskoval tudi veliki ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright, ki je večkrat poudaril, da se je v arhitekta razvil že v vrtcu. Tam se je namreč začel zanimati za igro in učenje s pomočjo lesenih kock, ki jih je Froebel dojemal za najpomembnejšo igračo in učilo v predšolski dobi. Kockam (lahko tudi enostavnim gladkim kosom lesa, s katerimi se otrok ni mogel raniti) je Froebel dodal še pisane papirnate trakove, s pomočjo katerih so malčki sestavljali mozaike, šahovnice, trganke, zmajeve repe in podobno, ter lesene paličice, iz katerih so nastajale piramide, mostovi in stolpi. S pomočjo kock lahko otroku mimogrede imenitno pomagamo pri razvoju in izostritvi prostorske predstave in orientacije v prostoru, ga seznanimo z osnovnimi fizikalnimi zakoni in geometrijskimi postulati ter mu vzbudimo zanimanje za urejanje prostora, ki predstavlja osnovo arhitekture, interjerja in ekologije.

Psihologi ugotavljajo, da se veliko bolje in hitreje razvijajo malčki, ki imajo že v predšolski dobi priložnost doživeti in izkusiti različna življenjska okolja in ambiente.

Poleg slavnega Wrighta, ki velja za vodilnega arhitekta ameriške organične smeri, tudi slikar Wassily Kandinsky poudarja, da so ga usodno zaznamovala otroška leta, ki jih je s starši preživel v Firencah, kjer so ga kot drobnega triinpolletnega fantiča poslali v italijanski vrtec, ne da bi ga pred tem naučili vsaj par besed italijanščine. Tako se je s svojim vrstniki, vzgojiteljicami in drugim svetom sporazumeval izključno prek igre in risanja. Takrat je začel zlasti v slednjem uživati in se tako počasi razvil v odličnega upodabljajočega umetnika.

Enostavne lesene kocke, papirnate trakove in lesene paličice so v moderni dobi nadomestili številni drugi materiali (večina otrok in poznavalcev prisega predvsem na neprekosljive lego kocke), princip učenja in razvoja pa ostaja enak. Bistvo se ne spreminja, pojavljajo se le različne inačice osnovnega principa.

Veliki znanstveniki in umetniki se rodijo z izjemnimi geni in nagnjenji, te pa je treba razviti in izoblikovati v ustreznem ambientu, pri čemer je praviloma odločilen čas najnežnejšega otroštva – do trenutka, ko malček stopi v bolj ali manj uniformiran svet, ki ga oblikujejo in obvladujejo sodobni pedagogi, učitelji in vzgojitelji. Pa tudi staršem je na voljo vrsta spodbudnih ugotovitev, praktičnih priporočil in preverjenih nasvetov o vzgoji in izobraževanju za tretje tisočletje.

Vir: Dnevnik