Učitelji bi gotovo imeli najmanj težav s pristranskostjo, če bi sestavljali zgolj teste objektivnega tipa, kjer bi učenci morali obkrožati pravilne odgovore. Taki testi pa na žalost preverjajo le nižje spoznavne cilje, ne pa tudi učenčevega lastnega razmišljanja in ustvarjalnosti.
Barica Marentič Požarnik meni tudi, da je verjetnost, da bo učitelj učenca ocenil nepravično, predobro ali preslabo glede na njegovo znanje, zelo velika pri ustnem spraševanju. Takrat lahko učitelj naredi subjektivno napako, ki se je največkrat niti ne zaveda. Učencu, ki mu je simpatičen in o katerem ima dobro mnenje, bo za enako znanje nevede dal boljšo oceno kot tistemu, ki mu je nesimpatičen ali je z njim v konfliktu.
Velik del pritožb anonimen
Rešitev je spoštljiv odnos
Priporočljivo je tudi, da učitelji med seboj primerjajo kriterije ocenjevanja in se o tem vprašanju posvetujejo s kolegi. Tako se lahko delno izognejo subjektivnim napakam in pristranskosti pri ocenjevanju. »Sicer pa je pozornost dosti preveč usmerjena v ocene namesto v dobro, zanimivo učenje, v procese spoznavanja, odkrivanja, reševanja nalog in iskanja odgovorov na uganke življenja,« je prepričana Barica Marentič Požarnik.
Članek objavljen v reviji Otrok in družina
Piše: Mirjana Pintar