Ukradeni otroci brez odškodnine

Dojenčke so v glavnem posvojile nemške družine, fantje in dekleta pa so morali v taboriščih ter tovarnah garati. Ko so se vrnili v Slovenijo, so bili brez vsega. Brez staršev, večino so namreč Nemci pobili, in brez doma. Čeprav je od takrat minilo že 65 let, so še vedno tudi brez odškodnine.

V Auschwitzu je umrla tudi mama Janeza Žmavca, predsednika Društva taboriščnikov, ukradenih otrok. "Težko mi je, ko se spomnim, kako hudo je bilo, ko so mamo odpeljali stran. Tri leta smo živeli, ne da bi vedeli, kaj se je zgodilo z domačimi," se spominja Žmavc. Ukradeni otroci, ki so zdaj vsi že precej v letih, so se v soboto zbrali na tradicionalnem srečanju v 1. osnovni šoli v Celju, kjer so obujali spomine in se pogovorili o svojih pravicah ter zahtevah, ki jih v okviru društva uveljavljajo. Od 600 jih je danes živih le še približno polovica.

Nekdanja država Jugoslavija in nekaj časa tudi slovenska država sta bili gluhi za njihove zahteve po odškodnini. Pred trema letoma jim je država z zakonom o žrtvah vojnega nasilja vendarle priznala pravico do predčasne pokojnine, zdravstvenega varstva in mesečne rente za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču. Od nemškega sklada za povračilo odškodnin so tisti, ki so bili takrat stari več kot 14 let in so delali kot prisilni delavci, dobili 5000 mark odškodnine, konec avgusta lani pa je nemška država priznala še odškodnino ljudem, ki so bili mlajši od 14 let. Kot pravi Janez Žmavc, pa ukradeni otroci kljub temu niso umaknili tožbe proti slovenski državi, ker so prepričani, da jim pripada tudi odškodnina za poškodbe in duševno trpljenje.

Leta 1992 so vložili tožbo na sodišče v Celju. Ker zaradi počasnih sodnih mlinov niso ničesar dosegli, so se konec minulega leta pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kot pravijo, jim zdaj sploh ne gre več za denar, temveč samo za pravico. Upajo le, da jo bodo še doživeli.

Vir: Dnevnik