Upanje za otroke s spinalno mišično atrofijo

Spinalna mišična atrofija (SMA) je vodilni genetski povzročitelj smrti otrok, nastane pa zaradi avtosomnih recesivnih mutacij genetskega lokusa na kratkem kraku petega kromosoma, kar povzroči homozigotno delecijo.

Pojavi se približno pri enem od šest tisoč otrok. Okoli 50% otrok s hudo obliko spinalne mišične atrofije umre pred drugim letom starosti.

Poznamo štiri oblike bolezni, za najtežjo obliko pa velja tip 1. Večino primerov se odkrije že v neonatalnem obdobju, pri čemer se pri otroku pojavijo težave s hranjenjem, požiranjem in dihanjem. Otroci s spinalno mišično atrofijo ob porodu pogosto ne jokajo.

Tip 1 spinalne mišične atrofije (Werding-Hoffmannova bolezen) je prisotna že v maternici, simptomatika pa se pojavi v prvih šestih mesecih življenja. Oboleli imajo hipotonijo (zmanjšanje mišične napetosti – tonusa), hiporefleksijo (zmanjšana refleksa aktivnost), fascikulacijo jezika, težave pri dojenju, požiranju in dihanju. Zaradi respiratorne insuficience jih 95% umre v prvem letu življenja, do četrtega leta pa vsi prizadeti.

Pri tipu 2 (intermedijarni tip) spinalne mišične atrofije se prvi simptomi pokažejo med tretjim in petnajstim mesecem starosti. Manj kot 25% otrok se nauči sedeti, niti en otrok ne shodi ali se nauči plaziti. Otroci imajo mlahave mišice in kontrakcije, tetivnih refleksov ni prisotnih. Lahko je prisotna disfagija (motnja pri požiranju). Bolezen je v zgodnjih letih, zaradi respiratornih težav, pogosto usodna. Napredovanje bolezni lahko spontano izgine, vendar obstaja kronična neprogresivna šibkost z velikim tveganjem razvoja skolioze (izkrivljena hrbtenica) in njenih zapletov.

Tip 3 spinalne mišične atrofije (Wohlfart – Kugelberg – Welanderjeva bolezen) se prične razvijati med petnajstim mesecem in devetnajstim letom otrokove starosti. Patološki izvidi so podobni tipu 1, vendar bolezen napreduje počasneje pacienti pa živijo dlje.

Tip 4 spinalne mišične atrofije je lahko recesiven, dominanten ali X-vezan, prične se v odrasli dobi in napreduje zelo počasi.

Škotski znanstveniki so odkrili, da poškodbe mišic nastanejo kot posledica nizke vsebnosti proteina SMN, ki povzročijo genetske mutacije. Mutacija ovira oskrbo mišic s krvjo, zato privede do trajne poškodbe mišičevja.

S pomočjo zdravil znanim pod imenom inhibitorji histon decetilaze (HDAC) so znanstveniki pri miših uspeli dvigniti vsebnost proteina SMN, ter ublažili poškodbe mišic.