Uvajanje čvrste hrane na željo otroka

Kaj pomeni uvajanje čvrste hrane na željo otroka? Uvajanje čvrste hrane na željo otroka (ang. baby led weaning) pomeni postopna sprememba, ko začne otrok, ne samo skozi tekoče materino mleko, ampak tudi skozi svojo izkušnjo, spoznavati okuse raznolike hrane. To ne pomeni, da je hranjenje nadomestilo materinemu mleku, ampak gre predvsem za dodatek, pri katerem otrok spoznava trdo hrano v družinskem okolju.

Priporočljivo je, da matere svoje otroke dojite do dopolnjenega 6 meseca življenja, šele nato začnete z dodajanjem čvrste hrane. Kakršnokoli dodajanje hrane pred 6 mesecem, lahko otežuje otrokovo prebavo. Seveda pa je odvisno od vsakega posameznega otroka, kako se bo razvijal in kdaj bo pokazal znake za samostojno hranjenje. Zato je zelo pomembno, da starši svoje otroke opazujete v razvoju ter njihovem napredku.

Znanki pripravljenosti za hranjenje so naslednji:

• otrok sedi z malo ali nič podpore,
• drži glavo mirno,
• če doseže in zgrabi stvari ter jih učinkovito odnese v usta,
• če grizlja igrače in so pri tem vidni žvečilni gibi (Rowan, 2019).

Na začetku bo dojenček segel in zgrabil hrano ter jo odnesel v usta. Pri tem bo videti, kot da se hrani, vendar z ustnicami ter jezikom hrano samo raziskuje. Čez nekaj časa bo ugotovil, da lahko hrano v ustih premika s pomočjo jezika ter žveči. Dokler sedi pokonci, mu bo skoraj vedno hrana padla iz ust, ne bo pa je pogoltnil. Požirati bo začel šele takrat, ko bodo mišice jezika, lic in čeljusti usklajene. Okoli 9 meseca se pojavi »pincetni prijem«, to je način uporabe palca in kazalca za pobiranje zelo majhnih predmetov oziroma hrane. Pred tem prijemom je zelo malo verjetno, da bi si dal v usta nekaj zelo majhnega.

Pozitivna stran te metode prehranjevanja je ta, da ima dojenček boljši nadzor nad apetitom (spremlja ter spoznava občutek sitosti in lakote), kar zmanjša tveganje za debelost. Prehranjevanje na željo otroka velja tudi za lažji način vnosa trde hrane za starše in družine. Sestavine, ki jih postrežemo, so lahko enake za vse člane, z eno razliko, da dojenčku ne dodajamo nobene soli ali katerih drugih začimb. Obrok lahko poteka v družinskem krogu, vsi za eno mizo. Tako bo dojenček videl, kaj in kako jedo drugi ter bo posnemal vedenje.

Pomembno pri tem pa je, da ima dovolj časa. Na krožniku mora dojenček imeti več različnih jedi, tako kot družinski člani, da bo lahko izbiral ter raziskoval okuse. Starši morajo vedeti, da dojenčki ne pojedo vedno vsega, kar jim je ponujeno. To ne pomeni, da je izbirčen, ampak je sit oziroma ne potrebuje več ali ne želi.

Da bodo dojenčki sposobni vsega zgoraj navedenega, pa morajo imeti možnost in čas, da te veščine pridobijo, zato je naloga staršev, da jih k temu spodbujate in jim ponudite priložnost.

Sara Horvat