Okužba nastane v primeru, ko se bakterije iz materničnega vratu razširijo na maternico, jajcevode in jajčnike. Bakterije Neisseria gonorrhoeae (gonoreja) in Chlamydia trachomatis sta tipični povzročiteljici vnetja spodnje žličke, vnetje jajčnikov pa pogosteje povzročijo druge vrste bakterij. Če se stanje ne zdravi se lahko okoli jajcevodov in jajčnikov ustvari omejen gnojni nabirek, ki se imenuje tubo-ovarijski absces. Najpogosteje prizadene ženske mlajše od petindvajset let.
Glavni povzročitelj vnetja jajčnikov so spolne bolezni, ki so najpogostejše pri mlajših spolno aktivnih ženskah, ki pogosteje menjajo spolne partnerje. Spolne bolezni se najpogosteje pojavijo brez vidnih ali z zelo šibkimi simptomi, zato se v zgodnji fazi okužbe tudi zelo težko odkrijejo.
Dejavniki tveganja:
Pri pojavu nekaterih simptomov je poleg vnetja jajčnikov potrebno posumiti tudi na katero od navedenih bolezni:
Diagnoza se postavi na temelju pogovora s pacientko, pregledom, laboratorijskim pregledom, histološkimi izvidi in z različnimi tehnikami skeniranja jajčnikov in trebušne votline.
Laboratorijsko je potrebno pregledati popolno krvno sliko, analizo urina (izključimo ali potrdimo vnetje sečnega mehurja), pregled nosečnosti (izključi se verjetnost zunajmaternične nosečnosti), bakterijski test na gonokok in klamidijo (izključimo ali potrdimo okužbo z omenjenima bakterijama). Z ultrazvočnim pregledom se potrdi ali ovrže sum tuboovarijskega abscesa. Ostale metode vključujejo diagnostično laparoskopijo, ki se izvede ob nejasni klinični sliki. Pri osebah iz visoko rizične seksualne skupine so potrebne dodatne serološke preiskave za hepatitis B, hepatitis C, sifilis in HIV.
Hospitalizacija ni potrebna v naslednjih primerih:
Hospitalizacija je potrebna:
Medikamentna terapija ima namen zmanjšati kolonizacijo bakterij, preprečiti nastanek zapletov in izkoreniniti okužbo. Za zdravljenje se uporabijo antibiotiki. Zdravljenje mora zajeti vse morebitne povzročitelje bolezni. Proti gonokokni okužbi pomagajo cefalosporini (ceftriakson, cefuroksin in cefiksim), ter zdravila kot so ciprofloksacin in ofloksacin. Proti klamidijski okužbi so najbolj učinkoviti azitromicin, doksiciklin, ofloksacin in eritromicin. Mikoplazemska okužba se zdravi s tetraciklini. Anaerobne okužbe se zdravijo s klindamicinom, metrnidazolom, imipenemom in amoksicilno klavulansko kislino (Amoksiklav).
Operativno zdravljenje se izvede v primeru neodzivnosti organizma na druge oblike zdravljenja. Kirurški poseg vključuje laparoskopijo z drenažo abscesa, odstranitvijo jajčnika ali odstranitvijo maternice z obojestransko odstranitvijo jajčnikov. Na poseg vplivajo velikost abscesa, stopnja motnje imunskega sistema in ohranitve plodnosti.
V kolikor se tuboovarijski absces ne razvije, 90% žensk ozdravi s pomočjo antibiotične terapije.
Povečana pozornost in nega sta potrebni, če se vnetje jajčnikov razvije v:
Poleg splošnega obveščanja in opozarjanja je pomembna zgodnja diagnoza in zdravljenje vnetij spodnjih spolovil. Ženske, ki so prebolele vnetje jajčnikov je potrebno ustrezno podučiti o smelosti uporabe kondomov. Prav tako se morajo za spolno prenosljive bolezni testirati tudi njihovi partnerji.