Vpliv igre na otrokov razvoj

V načelu naj se otroci čimveč igrajo sami. Nikar se preveč ne vtikajmo v otrokovo igro, ker bodo sicer otroci premalo iznajdljivi in samostojni, to pa bi bila velika škoda za njihov osebnostni razvoj. Pravilno in celo potrebno je, da odrasli posežejo v igro, če otrok v igri preveč posnema negativne vzore ali če otroci zapostavljajo določenega otroka. Otrok potrebuje spodbude na začetku igre ali med igro, zlasti če pride do medsebojnih težav ali nesporazumov. Vrednost igre za otrokov telesni in duševni razvoj določa ne le njena vsebina, ampak tudi način izvedbe, ki je v veliki meri odvisna od organizacije in vodstva igre. Zato igra ni samo stvar otrok samih. Odrasli smo dolžni pokazati za igro primerno zanimanje, omogočati igro v primernem prostoru, času, ki ga imajo otroci dovolj na razpolago, s potrebnimi sredstvi, včasih, ko si otroci žele, pa je potrebno v njej tudi sodelovati. Navadno tudi tisti starši, ki nudijo otroku potrebne pogoje za igro, igri sami ne posvečajo dovolj pozornosti. Pravzaprav se lahko otrok igra z vsakim predmetom. Zato moramo pojem igrač raztegniti na vse predmete, ki jih otroci lahko uporabijo pri igri, ne glede na to, da imamo tudi predmete, ki so nalašč narejeni za igro in jih zato imenujemo igrače. Res je, da je skoraj ni stvari, ki bi se otrok z njo ne mogel igrati, res pa ni, da je naša skrb za igrače nepotrebna. Čim mlajši je otrok, tem manj si more sam omisliti igrače in tem pomembneje je, da mu jih priskrbimo.

Vsaka otroška igra ima določeno vzgojno izobraževalno nalogo, vendar je ta bolj naključna. Za uresničevanje vzgojno-izobraževalnih nalog uporabljamo tako imenovane didaktične igre, ki se močno razlikujejo od otroških iger. Primerne niso le za šolske, ampak tudi za predšolske otroke. Stopnja duševnega razvoja je pač taka, da je otrok dojemljiv za različne didaktične igre, ki temeljijo na zaznavah npr. otrok razvršča predmete po lastnostih, jih prepoznava in nato poimenuje. Učenje otroka skozi igro spodbuja, motivira, postaja tudi veselje, saj spodbuja spontanost in čustveno pripravljenost. Igra je na eni strani povezana z otrokovim interesom, na drugi pa tudi z naporom, z lastnim preverjanjem pa tudi z iznajdljivostjo. Ustrezno zasnovana igra ni samo zabava. Vrednost didaktičnih iger je v tem, da otrok izvrši postavljeno nalogo le, če je pozoren, če dobro opazuje, si zapomni, primerja, pozna značilnosti posameznih predmetov, skratka, če je umsko aktiven. Tako z igro izzovemo tisto aktivnost, ki se nam zdi potrebna za razvoj otroka. V igro vložijo otroci notranji napor in hkrati doživljajo notranje zadovoljstvo, ko preizkušajo samega sebe. Zato otroci pri igri vztrajajo navadno dalj časa, trajnejša pa je tudi njihova pozornost . Ob uporabi didaktičnih iger moramo upoštevati tudi otrokov tekmovalni značaj, ki je običajno pozitiven, lahko pa je ob posameznih primerih neustrezen. Prav gotovo nima velikega pomena igra, kjer že v naprej poznamo zmagovalca ali poraženca. Zato je potrebno veliko čuta za izbiro igre in udeležencev v njej. V igri ne gre samo za doseganje intelektualnih učinkov, ampak za uveljavljanje ustreznih socialnih odnosov in razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti.

Didaktična igra postane nezanimiva, če je pretežka ali prelahka. Oboje se lahko zgodi že v primeru, če je napak izbrana, lahko pa je vzrok neprivlačnosti kje drugje. Zato je potrebno pravilno izbrati zahtevnost in ne dopustiti, da bi se otroci preutrudili ali naveličali. V tej zvezi je potrebno igro končati v pravem času. Če jo zaključimo šele takrat, ko otroci nimajo več interesa zanjo, potem smo pravi čas že zamudili. Skozi igro pokaže otrok vse tisto kar ga bremeni. S starostjo se otrokova igra spreminja glede na čas, vsebino in način igranja. Pri šolskem otroku prihaja do izraza skupinska igra. Socialni razvoj je pri otroku že toliko napredoval, da se otrok lahko igra v skupini tudi tako, da se podreja pravilom v igri. Ob tem se razvijajo socialna čustva. Otrok se veseli uspeha v skupini, hkrati pa se nauči upoštevanja članov skupine in podrejanja v korist kolektiva. Tako se otrok usposablja za socialno življenje.

Ko se v tem mesecu pogosto odločamo za nakup igrač, je prav, da poleg želja otrok upoštevamo tudi nekatere lastnosti dobre igrače. Dobro se moramo zavedati, da je dobra igrača le varna igrača. Otrok se ne zaveda morebitnih nevarnosti, ko svobodno raziskuje igračo. Zato moramo biti odraslo še bolj pozorni. Prezasipanost z igračami lahko povzroča manjšo ustvarjalnost, saj se otrok med mnogimi igračami ne zna igrati. Otrok se tako igre ali igrače hitro naveliča, čeprav veliko igralnih možnosti še ni preizkusil. Vsaka igrača ni primerna za vsakega otroka. Ne sme biti ne prezahtevna in ne preenostavna. Zato izbiramo igrače primerne razvojni stopnji otroka, vedno pa so zaželjene didaktične igre.Didaktične igre in igrače lahko izdelamo tudi doma.Zelo ustvarjalno je, da pri tem sodeluje tudi otrok. Doma izdelano igračo bo otrok rad uporabljal pri igri, hkrati pa bo doživljal občutek zadovoljstva. Vsekakor pa je dobra igrača tista, ki v otroku budi domišljijo, ob tem pa mu omogoča uresničevanje svojih zamisli.

vir: internet, spletna stran PODRUŽNIČNE ŠOLE KRAŠNJA