S tem pojmom označujemo razširjenje venskega pleksusa (plexus pampiniformis), ki testise oskrbuje s krvjo. Pogostost varikokele v splošni populaciji znaša 13%, pri neplodnih moških pa okoli 36%. Razlog razširjenja venskega pleksusa je mehanske narave in nastane kot posledica pomanjkanja ali nepravilnega delovanja spermatične vene na mestu spajanja z ledvično veno. Zaradi zadrževanja krvi v razširjenih venah prihaja do višje temperature v testisih, pri čemer se lahko poškodujejo celice iz katerih se razvijajo spermiji. Pri 90% moških z varikokelo je zančilno zmanjšanje gibljivosti spermijev. Varikokela se zdravi s kirurškim posegom, po operaciji pa se kvota spermijev izboljša.
Vnetje testisov najpogosteje nastane kot posledica težkih komplikacij med zdravljenjem bolezni ušes in sluhovodov (mumps). Če se bolezen pojavi v zrelih letih in se jo samo preboli namesto preleži, lahko pusti hude posledice. Pojavi se manjše število, ali popolna odsotnost spermatozoidov v semenski tekočini, vnetje pa lahko povzroči neprehodnost semenskih kanalčkov.
Nekatere spolne bolezni lahko privedejo do sekundarne moške neplodnosti: poškodbe testisov, ali neprehodnosti semenovoda. Za potrditev infekcije, ki omogoča adekvatno zdravljenje, je nujno potrebno opraviti bakteriološki pregled urina, ejakulata in sekreta prostate. Najpogostejše spolne bolezni so klamidija, gonokok, trichomonas, ureoplasma in mikroplazma.
Avtoimunsko stanje je vzrok za neplodnost 2 – 13% moške populacije. Avtoantitelesa se lahko najdejo po virusnih infekcijah, ali operacijah na področju testisov. Najpogosteje nastanejo kot posledica poškodbe krvno-testisne pregrade. Mogoče je to glavni vzrok oligo- in azoospermije tako imenovanega neznanega vzroka (idiopatska oligo- in azoospermija).
Poškodbe testisov lahko nastanejo kot posledica ionizirajočega in elektronskega sevanja, kot tudi toksičnega delovanja raznih strupov in zdravil. Visoka temperatura na delovnem mestu, stik z določenimi kemikalijami kot so npr. organska topila (toluen, benzen, ksilen), svinec, kadmij, živo srebro in ostale težke kovine, anestetični plini, pesticidi, herbicidi, dioksin, pretirano pitje alkohola, kajenje in neurejene življenjske razmere lahko škodijo plodnosti. V nekaterih primerih je zadostna terapija že sama sprememba načina življenja.
Nepravilno razviti testisi ne morejo proizvajati spermijev, niti opravljati svojo endokrino funkcijo.
• Kriptorhizem: Se pojavi pri 4% fantov, pomeni zaostajanje pri spuščanju testisov iz trebušne votline v mošnji. Neplodnost nastopi kot posledica poškodb zametka epitela s povišano temperaturo v trebušni votlini. Hormonsko ali kirurško zdravljenje je zelo uspešno.
• Hipogandizem: Je genetska prirojene anomalija pri kateri gre za slabo razvitost (vzporedno s temi tudi slabšo funkcionalnost) testisov. V glavnem gre za vprašanje kromosomskih aberacij.
Literatura:
1. Oehninger S. Strategies for the infertile man. Sem Reproductive Med
2. Oliva A, Spira A, Multigner L. Contribution of enviromental factors to the risk of male infertility. Human Reprod
3. Moline JM, Golden AL et al. Exposure to hazardous substances and male reproductive health: a research framework. Environ Health Perspect