Mnogo otrok si v otroštvu zaželi hišnega ljubljenčka, končna odločitev o njem pa je seveda v rokah staršev. Čeprav marsikatera domača žival prinese k hiši kar nekaj dodatnega dela in odgovornosti, pa obenem prinese tudi veliko pozitivnih stvari – predvsem za odraščajočega otroka.
Številni med vami ste odraščali v domu, kjer je posebno mesto zasedal tudi vaš hišni ljubljenček in imate prav zaradi njih na obdobje odraščanja veliko lepih spominov. Živali namreč v dom prinesejo veselje, radost, smeh, ljubezen, polno vragolij in seveda tudi nekaj odgovornosti in skrbi. Prav vsak, ki ima otroke in si poleg tega deli dom tudi s hišnim ljubljenčkom, bi se verjetno strinjal, da imajo živali do otrok prav poseben odnos. Na to temo je bilo opravljenih že kar nekaj raziskav, vse pa so prišle do zaključka, da številne živali, predvsem sesalci, prepoznajo razliko med odraslim in otrokom in so zato do najmlajših še posebno ljubeče, nežne, skrbne in zaščitniške. Temu tako naj bi bilo zato, ker tako kot ljudje, živali nagonsko vedo, da najmlajši za preživetje potrebujejo skrb in zaščito.
Poleg skrbi in zaščite pa živali otrokom nudijo še marsikaj drugega. Večkrat je bilo že dokazano in potrjeno, da živali pozitivno vplivajo na duševno zdravje otrok in njihovo čustveno inteligenco (tj. sposobnost učinkovitega razumevanja, upravljanja in izražanja čustev in interpretacije le-teh). Živali namreč v prvi vrsti naučijo otroke odgovornosti, empatije in skrbnosti. Odraščanje z živalmi pripomore tudi k večji samozavesti otrok, hkrati pa jim živali ponujajo tisto kar vsak otrok potrebuje – brezpogojno ljubezen in prijateljstvo.
Otroci, ki odraščajo z živalmi, se že zelo zgodaj naučijo skrbeti za drugo živo bitje. To učenje najprej poteka preko spremljanja in opazovanja staršev, ki skrbijo za žival – jo hranijo, čistijo za njo in poskrbijo zanjo v vseh pogledih, ko pa otroci odraščajo, se njihova sposobnost vživljanja v žival prenese tudi na človeka. Žival mu pomaga boljše razumeti ljudi, njihova občutja in odzive.
Številne študije namreč kažejo, da imajo otroci, ki odraščajo z živaljo, bolje razvito in izraženo empatijo, ki se kaže tako v stikih z ljudmi kot tudi z živalmi. Temu tako naj bi bilo zato, ker domače živali predstavljajo eno prvih trdnejših čustvenih vezi v življenju otroka. S tem, ko se otroci že od ranih nog učijo spoštovanja in sočutja do živali, pridobivajo tudi temeljne vrednote, ki mu bodo v prihodnosti pomagale pri boljšem socialnem življenju.
Razlaganje pojmov, kot sta rojstvo in smrt, je za starše pogosto velik izziv. Pri seznanjanju s tema pojmoma pa so velikokrat v pomoč lahko ravno hišni ljubljenčki. Slednji imajo večinoma krajšo življenjsko dobo kot ljudje, zato običajno njihova smrt za otroka predstavlja eno prvih izkušenj z izgubo ljubljenega in žalovanja. Smrt hišnega ljubljenčka je seveda vedno boleča, a je za otroka lahko hkrati tudi prva in prava učna izkušnja. Način, kako starši sprejmejo in se soočijo s takšno situacijo, zelo vpliva na to, kako se bo otrok tekom življenja soočal s smrtjo. Ob tem je zelo pomembno, da starši vedo kako pristopiti k otroku, ki ga je izguba močno prizadela in da razumejo kako posebno vez sta imela otrok in žival in tega nikakor ne podcenjujejo.
Poleg smrti pa je na drugi strani življenjskega cikla tudi rojstvo. Za večino otrok je rojstvo živali vznemirljiv dogodek, ki staršem omogoča, da lažje pojasnijo kako se življenje prične in je lahko tudi (za starše običajno precej neprijeten) del spolne vzgoje.
Skrb za živali zajema številne obveznosti, ki dajejo otroku občutek osebne izpolnitve. Ne le, da živali povečajo samozavest otroka, ampak izboljšajo tudi njegovo splošno psihično počutje in pomagajo pri izgradnji otrokovega pozitivnega karakterja. Otroci namreč močno občutijo ljubezen, ki jo prejmejo od domače živali in dejstvo, da so odgovorni za njeno hranjenje, čiščenje in na splošno za njeno skrb, v njih vzbuja zelo pozitiven občutek koristnosti, vrednosti, zaželenosti, neodvisnosti in motivacije.
Tudi in predvsem pri bolj sramežljivih otrocih, živali delajo čudeže. Druženje otrok z domačimi živalmi namreč vodi k navezovanju stikov in vzpostavljanju socialnih odnosov, zaradi česar otroci postanejo bolj odprti in socializirani. Mnogokrat namreč otroci dojemajo hišnega ljubljenčka kot sebi enakega, le da se ob njem počutijo bolj sproščenega, saj (za razliko od ljudi) z njihove strani ne občutijo nobenega pritiska, kar jim zagotavlja določeno varnost in lažje soočanje s preostalim svetom. Prav tako živali nudijo tudi posebne vrste čustveno oporo in so zmožne zmanjšati oziroma omiliti negativna čustva. Otroci, ki si dom delijo z živalmi so tako manj dovzetni za stres, depresijo in napade tesnobe.
Otroci se prva leta svojega življenja učijo skozi igro, ki vpliva na njihov telesni, socialni, čustveni in kognitivni razvoj. In ravno pri igri so domače živali marsikdaj najboljši družabnik otroku.
Preživljanje časa z domačo živaljo lahko namreč zelo ugodno vpliva na otrokov kognitivni razvoj, npr. na razvoj govora in štetja. Otroci se, poleg igre oziroma skozi igro, z domačo živaljo tudi pogovarjajo in/ali v njihovi prisotnosti tudi berejo, s čimer v sproščenem okolju in brez kakršnegakoli pritiska razvijajo umske sposobnosti. Zanimivo je tudi dejstvo, da otroci, ki so pogosto v stiku z domačo živaljo, prej spregovorijo v stavkih kot otroci, ki družbe živali nimajo, poleg tega pa imajo prvi tudi večji besedni zaklad. Še eden izmed pozitivnih učinkov družbe živali naj bi se kazal tudi pri otrocih, ki imajo težave z jecljanjem, saj naj bi le-to ob družbi živali hitreje in brez večjih težav izzvenelo.
Poleg kognitivnega razvoja pa domače živali igrajo veliko vlogo tudi pri razvoju motoričnih spretnosti otrok. Nekateri hišni ljubljenčki, kot na primer psi, zahtevajo redne sprehode, igro in tekanje, zato so aktivnosti, v katerih otrok z živaljo sodeluje, velikokrat tudi fizične. To otroku omogoča, da je večino časa v gibanju in tudi več na svežem zraku, hkrati pa ga na neprisiljen način nauči, da je gibanje zelo pomemben del življenja.
Mnogo staršev je mnenja, da živali ne sodijo v bližino dojenčkov in malih otrok, saj to naj ne bi bilo higiensko in naj bi pri otrocih povzročalo razne bolezni, alergije in druge zdravstvene nevšečnosti. Vendar pa številne raziskave kažejo ravno nasprotno – druženje otrok z domačimi ljubljenčki je koristno za otrokovo zdravje. Za to naj bi bila zaslužna otrokova zgodnja izpostavljenost živalim in posledično živalski mikrobi v otrokovi črevesni flori, kar ga obvaruje pred pretirano občutljivostjo. Otroci, ki odraščajo ob domači živali, naj bi tako imeli bistveno redkeje težave z alergijami in astmo, njihov imunski sistem je krepkejši, otroci pa so posledično bolj odporni proti različnim obolenjem in tudi prej ozdravijo/okrevajo.
Vir: