Zgodbe kraljeviča Marka

S prepletom obeh si je domislil tudi Zgodb kraljeviča Marka, ki so prvič izšle leta 1923. Sodijo v Franovo pravljično snovanje, ki pa ni v celoti zraslo na njegovem fantazijskem zeljniku. Izhodišče in domišljijsko torišče je namreč našel v fantastičnih ljudskih pesmih o junaku Marku, ki so jih prepevali na Balkanu (čeprav neustrašen, a pošten bojevnik, ki se je boril s tako ali drugače ponazorjenimi močmi teme, tudi drugim ni bil tuj– le pod drugim imenom so ga morda poznali in drugačne strahove je premagoval). Da je od Franovega zapisa minilo več kot osemdeset let, se pozna predvsem v pisateljevem jeziku. V tokratnem natisu smo zato nekatere hrvatizme in arhaizme zamenjali z izrazi, ki bralcu niso tako neznani, Zgodbe pa so tako še malo bližje tudi mlajšemu ušesu. Drobcen poseg ni okrnil pisateljevega tkanja pravljičnega vzdušja in njegove ritmizirane besedne melodike. Navsezadnje je sam Milčinski v Nekaj besedah o smrti (1932) pripomnil: »Ampak naj mi dajo v krsto zgolj najnovejši pravopis. Takrat bo gotovo zopet drugačen, da preveč ne zaostanem za jezikom in bi me bilo sram.«

Frana Milčinskega nima kaj spraviti v sram. Jezik se res nenehno spreminja, skupaj z ljudmi. A sredi prekucov ostaja nekaj večnih stvari; pravljice so nedvomno med njimi. Tudi pravljice Milčinskega, tudi kraljevič Marko. Kolosalne so! bi vzkliknil Fran. Imenitne! Zakaj ne bi v tem trenutku dali zadnje besede prav njemu? Tri leta pred izidom Zgodb kraljeviča Marka je v Slovenskem narodu objavil podlistek, naslovljen Kraljevič Marko, v katerem je bralcu ponudil svoj simpatično začinjen pogovor z založnikom, ki naj bi Zgodbe izdal. Naj spis osoli tudi tokratno izdajo.

Avtor: Fran Miličinski

iz spremne besede Tina Volarič