Kljub enostavni in pogosti težavi s katero se ukvarjajo dermatologi, farmacevti, znanstveniki iz področja kozmetike in sami pacienti, standardne definicije suhe kože še ni na voljo. Suho kožo povzročajo številni dejavniki: dednost, presnova in vplivi iz okolja. Suha koža ni edinstvena entiteta in se od pacienta do pacienta razlikuje tako po kemijski sestavi, kot površinskemu videzu kože.
Suha koža je groba, luskasta, manj elastična, srbeča in estetsko ne prav lepa. Vsebuje manj kot 10% vode, odstotek pa se proporcionalno s staranjem še znižuje. Hladno vreme in nizek zračni tlak, ki sta značilna za pozno jesen in zimo, sta povezana s hidratacijo kože in posledično s srbenjem kože.
V današnjih časih stanje poslabšuje zadrževanje v notranjih prostorih, ki so zaradi centralnega ogrevanja topli in suhi. Če v omenjeni klimi še kadimo, lahko cigaretni dim še dodatno razdraži kožo. Sončni in hladni poznojesenski in zimski dnevi, ter izpostavljenost ultravijoličnim žarkom sonca, vplivajo na diobo kožnih celic in povečujejo izhlapevanje tekočin, ter še dodatno vplivajo na suhost kože.
Tradicionalni pristop k težavi suhe kože je t.i. ‘od zunaj – znotraj’ pristop pri katerem se nefiziološki lipidi (npr. petrolatum) prejme zaradi okluzije kožne površine in zmanjšanja izhlapevanje vode. Pri tej terapiji pristop zahteva prejemanje sestavin, ki lahko prodrejo v notranjo strukturo kože, ter deluje znotraj kožne površine. Cilj terapije je vzpodbujanje naravne t.i. intrinizične poti v epidermisu pri katerem nastanejo normalni medcelični lipidi. Kozmetična industrija pa danes nudi tudi drugačno preventivo in zdravljenje suhe kože.