Zunajtelesne oploditve (IVF)

V eni od revij sem prebrala članek o neki tisoč let stari kozmobiološki metodi zanositve, ki so jo ponovno obudili in menda tudi znanstveno dokazali. Priložen je bil tudi internetni naslov, prek katerega sva naročila koledarček, na katerem je bilo na osnovi luninih men označeno, kdaj je v mojem ciklusu najbolj primeren čas za zanositev. Začelo se je obdobje kontroliranih spolnih odnosov, ki pa so prijetno početje spremenili v obveznost. Poleg službenih obveznosti nama velikokrat ni uspelo slediti luninim zapovedim in tako sva imela spolne odnose še manjkrat, kot bi jih imela sicer. A potrpljenja nama ni zmanjkalo, zato sva se zatekla še k bioenergetikom. To nama je vzelo kar nekaj časa, kar je opazila tudi ginekologinja, ki sicer ni vedela za najine alternativne stranpoti. Predlagala je, da zanositev pospešimo po medicinski poti. Na osnovi diagnoze, da gre za neplodnost, je predlagala nadaljnje zdravljenje.

Diagnoza: neplodnost

Nihče od naju še nikoli prej ni razmišljal, da bi lahko bila neplodna. Sama nisem imela posebnih ginekoloških težav, tudi mož je bil zdrav. Potem pa sva naenkrat začela iskati vzroke vsak pri sebi. O metodah zdravljenja neplodnosti takrat še nisva vedela skoraj nič. Nekaj malega sem si zapomnila iz pripovedovanja svojih kolegic. Res, zelo malo, saj to takrat še ni bil moj problem. Ko sem se tudi sama soočila s tem dejstvom, sem začela mrzlično iskati informacije. Kupovala sem revije, ki so kakor koli omenjale neplodnost in iskala drugo poljudno literaturo, ki bi mi pomagala razjasniti te takrat zame popolnoma neznane pojme. Pred štirimi leti še ni bilo na voljo toliko literature, ki bi govorila o tej temi, danes pa se mi zdi, da skoraj ni ženske revije, ki ne bi omenjala zdravljenja neplodnosti. Le redke revije so se te problematike lotile poglobljeno. Pred skoraj letom dni pa je izšla zame zelo dragocena knjiga domačih avtorjev z naslovom Od nastanka gamet do rojstva, s pomočjo katere sem dobila celovito informacijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Pri njenem nastajanju so sodelovali ginekologi, s katerimi sem imela tudi sama izkušnje na oddelku za zunajtelesno oploditev Ginekološke klinike v Ljubljani. Nisem mogla verjeti, da so to isti ljudje, saj v osebnih stikih z njimi nisem dobila informacij, ki sem si jih tako želela in potrebovala.

Prvi obisk na oddelku za zdravljenje neplodnosti

Prvi obisk pri zdravniku, specialistu za zunajtelesno oploditev, ki je bil pristojen za najin primer, je bil precej formalen, vsekakor pa daleč od najinih pričakovanj. Želela sva si izčrpen pogovor o vzrokih in o potrebnih preiskavah v zvezi z neplodnostjo ter o samem postopku oploditve. Predlagal je naj se udeleživa predavanj, ki jih na to temo organizirajo na tem oddelku. Vesela sva bila teh predavanj, ki so naju vsaj začasno zadovoljila, čeprav je bila pred nama vrsta neznank, ki sva jih pozneje sama reševala. Pozitivno je bilo, da že prej nisva imela nikakršnih pomislekov v zvezi z zunajtelesno oploditvijo, po predavanjih pa se je še okrepilo najino zaupanje v strokovnjake, ki nama bodo pomagali do tako želenega otroka. Še posebej sva bila navdušena nad biologinjo, ki nam je na predavanjih predstavila laboratorijski del oploditve. Spoznala sva, da je postopek umetne oploditve tehnično zelo zahtevno, odgovorno in natančno delo. Začela sva verjeti v njihovo delo in upala, da bodo lahko pomagali tudi nama.

Hormoni – čudežno zdravilo

Preden sva bila z možem sprejeta v postopek zunajtelesne oploditve, je bilo treba opraviti še vrsto preiskav, s katerimi bi morebiti ugotovili vzroke za neplodnost. Po letu dni preiskav in manjšem kirurškem posegu smo prišli do zaključka, da najin primer sodi v tisti odstotek parov, pri katerih ne morejo najti vzroka za neplodnost. Psihičnih razlogov ni nihče posebej omenjal. Tako sva prišla do naslednjega in hkrati najpomembnejšega koraka – zunajtelesne oploditve. To je bil zares velik korak, čeprav sva bila spet na začetku nekega postopka.

Postopek zunajtelesne oploditve se je začel s hormonskimi injekcijami, s katerimi so začeli spodbujati rast in zorenje jajčnih celic v mojih jajčnikih. Sama sem se na hormonske spodbude odzivala vsakič drugače. Prvič, ko sem bila še vsa polna pričakovanj, sem se odzivala zelo adrenalinsko, zato me je večkrat bolela glava, pa tudi moje počutje je bilo vse prej kot dobro. Tiščalo me je v prsih, bolel me je trebuh in bila sem razdražljiva. Pri drugem poizkusu sem se umirila in tudi počutje se je izboljšalo. Začela sem se opazovati in preučevati, kaj lahko naredim, da se bom bolje počutila. Prišla sem do spoznanja, da mi koristi ohranjanje telesne kondicije, manj stresno življenje, pogovori in sodelovanje s partnerjem. Zame je bilo pomembno, da je partner v tem obdobju razumel moje počutje in mi pri tem pomagal.Kakšne posledice lahko imajo te hormonske terapije, sem nekaj izvedela od naključnih kolegic, ki sem jih srečala v čakalnici. Zdravniki o tem niso želeli govoriti, zanje je bil pomemben končni rezultat tj. zanositev. Ko sem sama razmišljala o posledicah hormonskih terapij, bi se najbrž zanje odločila tudi, če bi vedela za stranske učinke. Tako močno sem bila prepričana, da moram nadaljevati začeto pot. Zame pa ni bil uspeh le zanositev, ampak so šteli že vmesni rezultati, kot so zorenje jajčnih celic, njihova oploditev … Vsak tak vmesni uspeh mi je vlil voljo in veselje, da sem lahko nadaljevala pot.

Dozorevanje jajčnih celic

Dozorevanje jajčnih celic so zdravniki spremljali z vaginalno ultrazvočno preiskavo. Vsaka od žensk, ki so bile v čakalnici, se je po svoje odzivala. Nekatere, ki so imele za sabo že nekaj neuspešnih poizkusov oploditve, tudi deset in več, so nemo čakale in videti je bilo kot da jim ni do pogovora. Najbolj zgovorne so bile tiste, ki so prišle prvič in najpogostejše vprašanje, ki so ga postavljale, je bilo: Koliko jajčnih celic ti je dozorelo? To vprašanje je pri marsikateri ženski spodbudilo nelagodje, druge so bile ponosne. Spomnim se primera neke ženske, ki je bila stara nekaj več kot 42 let. Žalostna je prišla iz ordinacije in mi dejala, da se je zanjo vse končalo: v njenih jajčnikih ni dozorela več nobena jajčna celica. Tudi sama sem se začela spraševati, koliko jajčnih celic še imam. Takšno vprašanje je zdravnike vedno spravilo v smeh, saj so nam odgovorili, da jih imamo še toliko, da jih ne bomo mogle porabiti. To je bila sicer le začasna tolažba, saj število jajčnih celic ni bilo nikakršno zagotovilo, da bodo te celice zmožne tudi oploditve in kasnejše vgnezditve v maternici. Pot je bila še tako dolga in negotova.

Uspešna aspiracija jajčnih celic

Bila sem med tistimi srečnicami, ki nam je dozorelo kar lepo število jajčnih celic. Spet dober vmesni uspeh, sem si dejala. Ko smo neko jutro čakale v ordinaciji za ultrazvočno aspiracijo jajčnih celic, smo druga drugo spraševale, ali bo bolelo, saj menda ta postopek v vsej proceduri še najbolj boli. Bila sem pripravljena tudi na to bolečino, čeprav mi j e prijateljica iz tujine dejala, da pri njih ta postopek opravijo v splošni anesteziji. Sicer pa sem že imela izkušnjo, da bolečina ni za vse enaka, da jo vsak občuti po svoje. Tako je bilo tudi tu, pa tudi sama pri drugi aspiraciji nisem občutila enake bolečine kot prvič. Drugič me je veliko bolj bolelo, a še sama ne vem zakaj.

Medtem ko so meni aspirirali jajčne celice, je moža čakalo lažje delo, moral je na odvzem semenskega izliva. S temi semenčicami so kasneje v laboratoriju oplodili jajčne celice. Kako uspešna je bila oploditev jajčnih celic in nadaljnja celična delitev, kar pomeni nastanek zgodnjega zarodka, sva izvedela šele čez pet dni. Za ta dan pa sva svoje delo opravila, otroka sicer nisva zaplodila, saj je to pomembno opravilo čakalo strokovnjake v laboratoriju.

Nastajanje novega življenja

Medtem ko sva z možem nestrpno čakala peti dan, je v laboratoriju pod budnim očesom biologov nastajalo novo življenje, ki je bilo del naju. Kot večina parov, ki po naravni poti zaplodi svoje otroke, sva si tudi midva želela biti zraven pri tem veličastnem dogodku. Toda pri umetni oploditvi te priložnosti nimaš. Tam življenje naredijo biologi. In če jim ne zaupaš, se je s tem dejstvom težko sprijazniti. Midva sva verjela, da bodo delo opravili po svojih najboljših močeh. Ko sva peti dan izvedela za rezultat, sva bila srečna.

Od desetih oplojenih jajčnih celic sta se razvila dva zarodka. Še isti dan so ju vstavili v mojo maternico in takrat se je začelo novo poglavje v postopku umetne oploditve ter psihološko eno bolj zahtevnih obdobij. Deset dni sva čakala in upala, da se bosta zarodka v maternici prijela in začela razvijati. Ob tem so se porajali razni občutki, predvsem pa velik strah, da bi izgubila ta drobceni zametek življenja. Psihično sva se pripravljala tudi na neuspeh, a ko je prišel, je bilo kot da sva ga pričakala nepripravljena. Oba z možem naju je zelo prizadelo, čeprav sva vedela, da zelo redkim uspe zanositi v prvem poizkusu. Začela sva se spraševati, kaj sva naredila narobe. Odločila sva se, da o vzrokih povprašava tudi svojega zdravnika.

Zdravniki ne marajo vprašanj

Po prvem neuspešnem poizkusu umetne oploditve sva z možem potrebovala predvsem psihično oporo. Zdravnik nama glede vzrokov neuspešne oploditve ni veliko povedal, svetoval nama je le, da greva naprej po poti, ki sva si jo začrtala. Menda pari, ki se ne sprašujejo toliko o vzrokih neuspešne oploditve, pridejo prej na cilj. Ampak, midva očitno sodiva v drugo skupino, saj so naju nove informacije zelo pomirile in vlile zaupanje. Pri tem nama je največ pomagala nova knjiga o umetni oploditvi, ki sem jo že prej omenila. Ta knjiga je postala najina zaupnica, k njej sva se vsak po svoje zatekala po odgovor na najina vprašanja. Knjiga je nadomestila zdravnika, midva pa sva ob njej vse bolj spoznavala, kako naju psihološko umirja. Če ne bi odšla na posvet še na neko drugo kliniko, ne bi verjela, da te lahko pomiri in ti je v veliko oporo tudi zdravnik. Pri postopkih, kakršen je umetna oploditev, se mi zdi psihološko ravnovesje zelo pomembno. Še posebej pri parih, kakršna sva midva, kjer niso odkrili nobene organske napake, ki bi lahko bila vzrok za nezmožnost zanositve.

Dve modri črtici tudi za naju

Življenje naju je naučilo, da nikoli ni vse tako zelo črno kot se zdi in da za dežjem vendarle posije tudi sonce. Midva pa sva tudi spoznala, da noben uspeh ne pride kar tako, ampak se je treba zanj potruditi. V tretjem poizkusu je zanositev uspela tudi nama. Bila sva nepopisno srečna, da nama je uspelo. Ne vem, koliko sva bila za zanositev zaslužna sama, zdravniki so nama odgovorili, da je to pač stvar naključja, nekoč uspe, zato je treba čim večkrat poizkusiti. Tej obrazložitvi nisem povsem verjela, saj sem se po nasvetu kolegice za tretji poizkus zelo pripravila. Bila sem v dobri telesni kondiciji, pazila sem na prehrano, predvsem pa sem bila psihično umirjena. Preučevala sem samo sebe, svoje potrebe in telesu sem dala to, kar sem mislila, da potrebuje. Od vsega naštetega mislim, da mi je psihična umiritev najbolj koristila. To se je pokazalo tudi kasneje, ko sem bila noseča že dva meseca, in me je nenadoma obšel neznanski strah, da bom izgubila otroka. Sama si nisem mogla več pomagati, pa tudi mož ni našel pravega izhoda. Po nasvetu prijateljice sem se obrnila na psihologa, ki mi je pomagal prebroditi krizo. To je bila še ena potrditev, kako je pri takšnih posegih pomembna psihična opora, pa ne le najbližjih in prijateljev, ampak tudi strokovnjakov.

Presenetljivi dosežki znanosti

Najina zgodba o zdravljenju neplodnosti je kratka. Bila sva med tistimi srečnimi pari, ki nam je neplodnost uspelo pozdraviti z biomedicinsko pomočjo. Brez nje najbrž nikoli ne bi mogla zanositi, zato se v tej veliki želji po otroku nisva veliko obremenjevala z etičnimi vprašanji, ki zadevajo umetno oploditev. Čeprav so dileme bile, predvsem takrat, ko so najin zarodek uspeli shraniti z zamrzovanjem. Spraševala sva se, na podlagi česa so izbrali prav ta zarodek, ali je imel enake možnosti za preživetje kot druga dva, ki so ju vstavili v maternico, ali je možna celo selekcija po spolu itd. Ob hkratnem navdušenju, kaj premore sodobna medicinska in biološka znanost, pa so se porajala tudi vprašanja, kot so Ali je ženska sploh še potrebna, da donosi otroka, ali niso potrebne samo še naše spolne celice, s katerimi lahko znanost ustvari človeka? Ta in podobna vprašanja sva z možem kaj kmalu pospravila v ozadje najinega razmišljanja, saj se nama je kratkoročno zdelo pomembneje, da zaupava strokovnjakom in jim prepustiva medicinsko-etično odgovornost za ravnanje z najinimi spolnimi celicami.

Komunikacija – še vedno šibka točka

Zadovoljna sva bila, da nama je uspelo zanositi v Sloveniji, s pomočjo domačih strokovnjakov, ki se z znanjem in izkušnjami na tem področju prav gotovo lahko enakovredno kosajo s strokovnjaki na podobnih inštitutih v tujini. Bili pa so tudi trenutki, ko sva z možem razmišljala, da bi odšla v tujino, pa ne zato, da ne bi zaupala v strokovnost domačih strokovnjakov, ampak zato, ker se nama niso dovolj približali s komunikacijo. To je z najpreprostejšim in najcenejšim zdravilom – z besedo. Tudi po mnenju prijateljev in znancev, ki so prav zaradi takšnega odnosa pomoč poiskali v tujini, je komunikacija med zdravnikom in pacientom na področju zdravljenja neplodnosti pri nas še vedno šibka točka. Seveda pa ta komunikacija ni enako slaba v vseh specializiranih bolnišničnih centrih v Sloveniji. Manjši so na tem področju veliko boljši. Zato tudi ni presenetljivo, da marsikateri par po četrtem poizkusu oploditve, ko je treba to storitev začeti plačevati, razmišlja, da bi postopek umetne oploditve nadaljeval na katerem od manjših specializiranih bolnišničnih centrov v Sloveniji.

Vir: Viva